OTVORITEV

končno na spletu :) o blogu sem razmišljala kar nekaj časa, vendar ga nisem takoj odprla, saj mi je moj (izkušeni) šesti čut nakazal, da mi moja obšlesana računalniška doktrina ne bo brez večjih ovir pokazala direktne, kristalne poti do cilja.
In kako sem vstopila v blogger svet?
Sem šla na dopust, že prej z malce slanim priokusom, saj sem dan pred tem dobila "Obvestilo o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga", krajše povedano- odpoved. Ja, po dolgih dvanajstih letih v moji stari službi, so zaprli 4 delovna mesta. Sicer je bilo precej iznenada, vendar se je kljub temu zame končalo z nasmeškom na obrazu, saj je bil res že skrajni čas, da se razidemo. Povsem normalno je, da me je tudi malce zaskrbelo, saj še nimam back up-a, vendar verjamem, da bom slej ko prej zablestela drugje, se soočila z novimi izzivi, se naučila kaj novega, ter se ponovno razvijala in rastla, saj sem tukaj že nekako stagnirala. Torej, če me kdo hoče (zaposliti seveda), tukaj sem, vsa pridna, delavna, poštena in motivirana. Premorem tudi nekaj izkušenj in veliko dobre volje, zagona ter precej drugih kvalitet, ki jih seveda ne bom opisovala ta trenutek, sčasoma se bo že poznalo tudi tu.
Skratka, na dopust tokrat nisem vzela nobene knjige (ponavadi jih imam 10 za 1 teden), vzela sem računalnik, ker kot po čudežu v našem kampu z eno * lovimo brezžični internet :). Par dni sem počivala in se podala na poletno spanje v vovčji brlog (op.p. - dva Vovka na kupu), potem sem začela težiti kako naj bo naslov mojemu blogu. Padlo je kar nekaj izvirnih idej, vendar je na koncu moj iznajdljivi fant predlagal Šepetalko daril. Takoj sem vklopila svojo nadnaravno 3D zmožnost prepoznavanja črk in ugotovila, da se v tem imenu skriva moje ime ŠePEtaLkA, "daril" pa zato, ker so vsi moji šepetalčki (beri izdelki), namenjeni v (zaenkrat) virtualno trgovino z darili. Torej, kupiš in pokloniš. Rezultati pa so, po dosedanjih izkušnjah, več kot zadovoljivi, prav razveseljivi. Iz vsakogar je moj šepetalček izstisnil širok nasmeh iz dna srca, povišan utrip in neopisljivo radost, zadovoljstvo, veselje. Ravno prav smo kičasti, ravno prav estetski.
Blogger mi je dva večera povzročal nemalo preprek, ki sem jih sedaj za silo prebrodila, vsaj toliko, da si upam objaviti svoj prihod. Uspelo mi je celo nastaviti uro in counter, čaka pa me še kar nekaj izzivov in popotovanj po neznanem virtualnem svetu.

Toliko za otvoritev, iz daljav slišim aplavz za pogum in trud, samozavest imam serijsko, ker sem brala trač revijo (naj spomnim, sem na dopustu) in prebrala par člankov o D.Murku in nekaterih slovenskih samooklicanih velezvezdicah in če so oni lahko slavni, brez truda prodajajo svoje idiotske supertalente, ki jih sploh ni, potem si tudi jaz lastim pravico do serijske samozavesti. Slovenska publika in mediji sploh ne vedo koliko bolj primernih ljudi se dnevno sklanja nad delovnimi pulti in dela, ustvarja brez objave ali aplavza.
Le RTV Slovenija ima nekaj hvale vrednih, poučnih oddaj, njim pa kapo dol.